Domov
"Pri svojem delu se ne zanašajte nase, ampak na božjo Previdnost, pri tem pa morate biti ponižni in potrpežljivi."
sv. Vincencij Pavelski
brezdomci.jpgdogodki.jpgotroci_in_mladi.jpgprostovoljci.jpgstarsi.jpgvzd.jpg

Dan prostovoljcev v maju

   

V torek, 16.5.2017, smo se prostovoljci še zadnjič v »sezoni« dobili na dnevu prostovoljcev. Tokratna tema je bila hkrati zelo pozitivna, a tudi težka: Veselje nad seboj.

Peter nam je kot vedno pripravil »polnkceglc«, list, ki nam je pomagal pri zapisovanju svojih razmišljanj. Na ta dan smo pisali o naslednjih področjih: kako sami sebe občudujemo v naših neverjetnih zmožnostih (telesno, čustveno, duhovno), kako ljubimo sami sebe v poklicanosti (kot ljudje, kot moški/ženske, v poklicanosti) ter na kakšen način dosegamo zadovoljstvo s svojo preteklostjo, sedanjostjo in kako smo z veseljem odprti za prihodnost.

Vsak zase smo poskušali najprej odkriti, kaj se pri vsakem od nas trenutno dogaja na določenem področju, kaj nas ovira pri tem, da bi se imeli radi in kaj lahko storimo, da nam bo bolje. Meni je bil ta del,… Naporen.

Potem smo v skupini poiskali kje smo na teh področjih močnejši in kje šibkejši ter si to med seboj podelili. Opazili smo, da smo bili vsi znotraj skupine še kar različni v doživljanju veselja nad seboj. Tudi različni v doživljanju pomanjkljivosti, ki jih imamo. Strinjali pa smo se, da imamo predvsem težave pri doživljanju in opredeljevanju našega čustvenega sveta. Z nekaterimi iz skupine smo bili takole; težka zadeva, ne gre mi tako dobro kot si želim. Drugi so potem poudarili, da je to pot, v čimer imajo prav. Sproti je treba razreševat. Presenetljiv mi je bil komentar ene izmed članic skupine, ki je govorila o tem, da povsod doživlja veliko veselja. Kar je res spodbudno zame in za ostale.

Nato smo ugotavljali kako lahko s svojimi močnimi pomagamo brezdomcem. V skupini smo izpostavili, da jim lahko najprej pomagamo tako, da se najprej sami zavedamo, da imamo neprecenljivo vrednost (smo Božji otroci). Kar je bila tudi ena izmed naših skupnih močnih točk. In nato iz tega zavedanja lažje dojamemo, da so tudi brezdomci neprecenljivi in jih imamo tako lažje radi in nam je bolj mar zanje. Bolj mar v smislu, da jih bomo spodbudili naj gredo pod tuš, če je treba, ker po pravici povedano: neprecenljivi osebi (brezdomcu) se ne spodobi, da bi okoli hodila umazana in v raztrgani obleki. Vredna je več. In tudi bolje se po počutila, če bo poskrbela zase.

Potem smo si še v skupinah podelili lastne ugotovitve. Vsaka skupina je imela predstavitev močnih in šibkih področij. Prva skupina se je osredotočila na praktične načine, kako nam uspeva dosegat veselje ter na glavne ovire pri doseganju veselja (lenoba, napuh, iskanje lažjih poti,…). Mi smo govorili o naših najmočnejših in najšibkejših točkah. Tretja skupina je izpostavila nekatere ovire ter rešitve za naše ovire. Zadnja skupina je izpostavila, da so posamezniki najprej videli precej negativnega v skupini, s čimer pa se nista strinjala dva njihova člana. :) 

Nato je Peter povzel ter se predvsem osredotočil na reševanje naših težav. Najprej je govoril o gledanju nase kot na lepe, dobre osebe. Najprej moramo verjeti, da nas je Bog ustvaril lepe in nas kot take vidi. Temu moramo verjeti. Pika, konec J. Moramo premišljevat o tem, kako vidimo sami sebe. Pa ne samo premišljevali ampak tudi vstopali v odnose, kjer nam drugi lahko povedo, kaj je dobrega v nas. Če bomo na tem delali, bomo lažje kot vredne videli in sprejeli tudi brezdomce.

Govoril je tudi o tem kako se bolj veselit sebe kot človeka. To področje je povezal predvsem s tem, da se lahko veselimo dela in razmišljanja, ki ga opravljamo. Seveda, če mi je vsako delo krivica, delo pa je velik delež tega, za kar smo bili ustvarjeni, bom vedno nesrečen. Cilj človeka pa je, da se daruje. Ne da je sam zase v vsem delu in razmišljanju,…

Kaj pa preteklost, sedanjost in prihodnost? Preteklost moramo sprejemat. Ne glede na to, kakšna je bila. Sedanjost moram živeti scela. Ne pa se preveč obremenjevat s preteklostjo ali čakat na prihodnost. Prihodnosti še ni a moramo zaupat, da je lahko dobra in lepa.

To so bili Petrovi zaključki. Močni. Pozitivni. Težki.

Na koncu je seveda sledilo še druženje in debata ob pici. Moram reči, da se je vse skupaj lepo razživelo. Tako smo si lahko med seboj podarili in sprejeli nekaj sproščene pozornosti in veselja, kar je naredilo res lušten zaključek celotnega dneva prostovoljcev. :)

Urban Gartner