Domov

brezdomci.jpgdogodki.jpgotroci_in_mladi.jpgprostovoljci.jpgstarsi.jpgvzd.jpg

Miklavž med otroki s Popoldnevov na Gradu

   

Tako se je glasilo letošnje Miklavževo sporočilo. Že v novembru smo prostovoljci in otroci, ki se zbiramo ob popoldnevih na Mirenskem Gradu in se skupaj učimo, dobili Miklavževo pismo.

   

   

V njem nas je opozoril, da so nam hudički letos podtaknili eno prav grdo packarijo, LAŽ. Opozoril pa nas je, da se laž ne skriva le v naših besedah, ampak tudi v naših nogah, rokah in srcu. Zato smo skupaj sklenili, da jo razkrinkamo in začnemo preganjati.

V prvem tednu smo se tako osredotočili na naše noge. Iskali smo odgovore na to, ali povemo kje smo in kam gremo ter ali so naše noge lene in počasne ali hitre in urne, ko je potrebno pomagati ali ubogati.

V drugem tednu nas je sveti Miklavž opozoril na naše roke. Naše roke so lahko nežne, ustvarjalne, marljive in spoštljive do stvari in ljudi. Včasih pa postanejo tudi grobe in nasilne. Še posebej v takih trenutkih, smo ugotovili, da se resnica o naših rokah lahko hitro skrije in jo nadomesti laž.

V tretjem tednu smo se posvetili našemu obrazu. Miklavža je zanimalo, ali so naši obrazi iskreni – ali znamo videti na obrazu drugega stisko, skrb in bolečino, ali obračamo z očmi, ko nas kdo kaj prosi, ali pozorno poslušamo ali slišimo le to, kar nam paše, kakšne so naše besede – so lepe ali z njimi žalimo? Tudi tukaj smo odkrili veliko laži.

Iz tedna v teden smo ugotavljali, da nas laž vedno bolj ločuje od tega, da bi bili skupaj in veseli.

Zadnji teden smo zato ugotavljali, kakšno je naše srce. V naših srcih se marsikaj dogaja – v njem je veselje, radost, ljubezen pa tudi strah, jeza, bolečina. Želimo si, da bi nas drugi imel rad, nas sprejel in nas bil vesel. A velikokrat se nam zalomi, ko moramo o tem spregovoriti. Strah nas je, da nas drugi ne bo slišal, da nas bo okregal zaradi lumparij, ki smo jih ušpičili ali nesreče, ki nas je zadela. Zato smo ugotavljali, da se hitro skrijemo in zatečemo k laži. To laž smo v zadnjem tednu pogumno preganjali in se trudili povedati prostovoljcem, prijateljem in staršem, kaj se nam dogaja.

Hitro so tedni minili in že je prišel dan, ko nas je obiskal težko pričakovani svetnik. Otroci in prostovoljci smo se zbrali v veliki dvorani, skupaj peli in obnovili staršem, kaj smo v teh tednih iskali. Skupaj smo ugotovili, da biti iskren ni lahko. Pa vendar se splača truditi za resnico. Le resnica nas lahko razveseli in poveže, da smo skupaj in si pomagamo. Miklavž je bil zelo vesel našega truda in nam je pripravil prav posebno darilo, da bi nam še naprej pomagalo, da bi se še tesneje oklenili resnice. Pripravil nam je posebno kocko z vprašanji, ki ob večerih družini pomaga spregovoriti o resnici. V zahvalo smo nato Miklavžu zapeli še prav posebno pesmico, ki bo še dolgo zvenela v naših ušesih in nas spominjala na njegove spodbude. Glasi pa se tako:

 

Sveti Miklavž, sveti Miklavž,

nas resnice uči,

zato tudi mi, zato tudi mi,

bodimo iskreni do drugih ljudi.