Domov

brezdomci.jpgdogodki.jpgotroci_in_mladi.jpgprostovoljci.jpgstarsi.jpgvzd.jpg

Miklavževanje na Mirenskem Gradu

 

 

 

Polna dvorana otrok, tiho pričakovanje. Izpod kap in bund gledajo otroške oči. Vsak zase se sprašuje: "Sem bil dovolj pridenč Ali sem zapisan v Miklavževi knjigič" Na odru pa se Franci in Mojca zdolgočaseno pretegujeja. Kako "brezvezne" stvari jima je prinesel sv. Miklavž.
Vsako leto jima prinese isto in govoto ima dobre veze s starši, godrnjata.

Med kupom razmetanih igrač naletita na pismo. Seveda, Miklavževo pismo je! Pravi, da ima zamudo in da ju bo osebno obiskal kdaj drugič. Do takrat pa naj bosta pridna in dobra.

Na otroških obrazih se zariše zaskrbljenost; "Kajč Miklavža potem danes ne boč"

V Francijevo sobo pride mama s košaro pomaranč za teto Micko. Seveda ni prav nič vesela, da imata vse razmetano in se pritožujeta, da bosta morala še naprej delati dobro, moliti in pomagati. Nič se ne zmeni za
njuno godrnjanje, le spomni ju na to, da bo Miklavž imel zamudo in naj se le še naprej trudita za dobro.

Parkeljnom seveda ni prav, da se bodo otroci, kjub Miklavževi zamudi, trudili biti pridni. Ne gre jim v račun, da lahko Miklavž zamuja, otroci pa ga pridno čakajo in ubogajo starše. S pogledom po dvorani
iščeta tiste otroke, ki se jim mogoče zdi brez pomena, da bi še čakali Miklavža, bili pridni in delali dobro. Z odra ju prepodi gruča fantov,ki zdolgočaseno brcajo pločevinko. Mimo pride Franci, ki se je namenil k
teti Micki. "Kam pa kam Francič Kam pa se ti tako mudič" Ga vpraša prvi: "Ali se nismo zmenili, da gremo danes v trgovinoč Morda se bo dalo kaj izmaknitič" Franci resno odgovori: "Jaz danes ne morem." Drugi prijatelj, ga zbode: "Kako da si kar naenkrat postal tako pridenč Aja,že vem! To bo zaradi Miklavža. Kdo ve, kaj vse si obljubljal, samo da bi dobil njegove daroveč" In tretji doda: "Poglejte, saj jih nosi kar s sabo. Franci, tole boš pa kar takoj razdelil med nas." Franci se brani: "Ne morem! Mama me je poslala k stari sosedi. Nesti ji moram tele pomaranče in piškote." Prijatelji se norčujejo: "Mi pa smo mislili ravno njej malo ponagajati. Saj veš, kako se jezi, kadar ji potrkamo na okno.če to naredimo danes, bo mislila, da je sam Miklavž iz nebes prišel na obisk, he, he, he…" Franci se postavi v bran stari gospe, prijatelje okara in jih spodbudi, da bi ji raje kaj skupaj pomagali, kot pa da ji nagajajo. Seveda je družbi odveč: " Eh, ti kar pojdi, če že moraš. Mi pa imamo bolj važne opravke. Pojdimo, fantje!"

Teta Micka je seveda zelo vesela Francijevega obiska in njegovih darov, še posebej pa je hvaležna, da se trudi biti dober. Parkeljnoma to še zdaleč ni prav, kar odnese ju iz hiše, ko Micka vzame rožni venec in
začne moliti za Francija in vse otroke v dvorani.

Ko je vsa družina zbrana doma, se skupaj vsedejo k adventnemu venčku. Iz vseh otroških src se sliši tiha molitev Sveti Angel, da bi le moglivztrajati v dobrem in posnemati sv. Miklavža, ki jih vsako leto spodbuja
k dobroti. Franci, ki je danes še posebej vesel - ne zato, ker Miklavž zamuja, ampak, ker je lahko naredil nekaj dobrega, predlaga, da biskupaj še eno zapeli. Tako se po dvorani sliši tista stara pesem; Delajmo, delajmo zlata kolesa, da se popeljemo v sveta nebesa. Angelci godejo kar najbolj morejo, da se nebesa tresejo.

Na vratih takrat nekaj potrka: Tok, tok, tok ... Najprej zagledamo bele peruti drobnih angelov, za njimi pa kapo Svetega Miklavža. S sopihajočimi koraki stopa Miklavž v dvorano in pozdravlja čakajoče otroke. "Se opravičujem za zamudo, avtomobil se mi je pokvaril ravno v Rimu. Sam svati oče mi je posodil svoj papamobil, da sem lahko nadaljeval pot na Mirenski Grad. Žal je šlo bolj počasi, pa vendar sem tukaj. Že na poti sem zvedel, kako lep dan ste danes preživeli. Sedaj še bolj razumete, zakaj so dobri ljudje srečni. Kdor ima rad druge ljudi in jim pomaga, je tudi sam zadovoljen. Še naprej se trudite, da boste drug drugemu pomagali, sicer pa vse o vaših dobrih deli, piše v tejle knjigi. Naj pogledam ..."

 

Tako je Sv. Miklavž vsem pridnim otrokom, ki so v nedeljo, 4. decembra prišli na Mirenski Grad razdelil svoje darove. Hvala vsem pridnim rokam, ki so Miklavžu pomagale, da je med nami preživel lepo popoldne.