Domov

brezdomci.jpgdogodki.jpgotroci_in_mladi.jpgprostovoljci.jpgstarsi.jpgvzd.jpg

Romanje v Orvieto, Trivigliano, Assisi, La Verna 2013

26.4.2013 smo se v zgodnjih jutranjih urah pod duhovnim vodstvom gospoda Petra Žaklja odpravili na štiridnevno romanje in duhovne vaje, v katerih smo ob svetem Frančišku razmišljali o poti rasti, od starega do novega človeka.

 

 

 

 

 

 

 

 

 


Naš prvi postanek je bil v mestu Orvieto, ki leži na strmem pobočju iz vulkanskega tufa. Do njega smo se povzpeli z vzpenjačo. Orvieto je bogat z etruščanskimi ostanki obzidja, ki je obdajalo naselbino pred več kot 2000 leti. Pod mestom je labirint jam in predorov.

Biser tega mesta je ena najlepših italijanskih katedral. Krasi jo pročelje s čudovitimi mozaiki. K veličastnosti katedrale prispevajo velika barvna okna, kipi, reliefi, oltarji in freske. Mesto je znano po romanjih in pobožnostih in sem so pogosto prihajali papeži.

Pričetek gradnje katedrale je povezan z evharističnim čudežem, ki se je zgodil leta 1263 (ali 1264), ko se je duhovnik Peter Praški na romarski poti v Rim ustavil v vasici Bolsena ter daroval mašo na grobu sv. Kristine. Dvomil je o resnični evharistični navzočnosti. Ko je prelomil hostijo, v rokah ni več držal posvečenega kruha, marveč kos živega mesa, iz katerega so na korporal tekle kaplje krvi. Duhovnik je o tem obvestil papeža, ki je takrat prebival v bližnjem mestu Orvieto. Urban IV. je dogodek dal preiskati in tudi sam pohitel v Bolseno. Dne 11. avgusta 1264 je postavil praznik sv. Rešnjega telesa in krvi za vso Cerkev. »Relikvije« čudeža v Bolseni hranijo v Orvietu in so bile prvič priznane leta 1949. Na korporalu je 83 kapelj krvi. Letos praznujejo 750. obletnico tega čudeža. Ob tej priložnosti  smo korporal lahko videli.

V Orvietu smo se ustavili ob prvem razmišljanju naših duhovnih vaj.

Frančišek se gre bojevat za papeža in na poti zasliši Gospodov glas, ki ga sprašuje, zakaj sledi služabniku in ne gospodarju.

Ob tem smo razmišljali o dveh gospodih, dveh svetovih, dveh ljudeh – starem in novem človeku v vsakem izmed nas.

Nato smo se odpravili proti kraju Rocca di Papa na območju Castelli Romani, kamor še danes hodijo na oddih Rimljani. Tam smo imeli mašo. Za lahko noč pa smo lahko pomahali proti Castel Gandolfu, ki leži na nasprotni strani jezera Albano.

Sobotni dan je bil namenjen obisku skupnosti Comunità in dialogo v Triviglianu. V skupnosti živijo ljudje, ki so zasvojeni z mamili, alkoholom, ki majo psihosocialne in vedenjske težave in želijo ponovno zaživeti na temelju vrednot kot ljudje, ki ljubijo in so ljubljeni. Zdravljenje odvisnosti in odpravljanje drugih težav je samo vrh ledene gore. Življenje v skupnosti je s pomočjo natančnega urnika različnih dejavnosti, del in odgovornosti tako naravnano, da pomaga posamezniku poiskati najboljši del sebe in ga zaživeti z drugimi. Temelj vsega pa je ljubezen, ki sprejema drugega takšnega, kot je. Ta ljubezen je zahtevna, kajti le takšna lahko rodi sadove. Prijazno so nas sprejeli, nam razkazali svoje prostore in opisali ter s filmom predstavili življenje v skupnosti. Po maši smo prisluhnili pričevanju posameznikov. Pridružil se nam je tudi oče Matteo, ustanovitelj skupnosti.  

Popoldne smo se poslovili od prijaznih gostiteljev in nadaljevali pot proti Assisiju, kamor smo ob spremljavi dežja prišli v večernih urah. Zjutraj smo se prebudili v nov, umit dan in sončni žarki, ki so ožarjali umirjeno umbrijsko pokrajino v daljavi, so kmalu prežarili mesto Assisi, mesto, ki se ponaša s čudovito naravno lepoto, sijajem umetnosti in svetostjo.

Mi pa smo ob vseh teh lepotah odkrivali predvsem svetega Frančiška in sveto Klaro. Frančišek Asiški je bil rojen l. 1181/82 v Assisiju. Prištevajo ga med največje svetnike vseh časov. Velja za prenovitelja cerkve, ki ga spoštujejo verni in neverni.

Sveti Klari je bil sveti Frančišek s svojim načinom življenja za vzor. Pri 18-ih letih je pobegnila z bogatega doma in se naselila ob cerkvi svetega  Damijana, kjer je nastal samostan klaris. Zaprta v majhen samostan je s svojo molitvijo in žrtvijo slavila Boga.

Hodili smo po poteh, po katerih sta hodila tudi onadva, se ustavljali, spoznavali njuno življenje in se spraševali o svojem.

Frančišek je bil izjemno občutljiv za uboge in ta občutljivost se je rodila iz razvoja njegovega osebnega odnosa z Bogom, čeprav je bilo v njegovi naravi prirojeno nagnjenje do plemenitih stvari.

Razmišljali smo o tem, da nas srečanje z Bogom naredi med seboj resnične brate in sestre. Vprašanje za vsakega pa se je glasilo: Si se že srečal z Njim, ki te vodi med ubogeč

Ustavili smo se na mestu, kjer se je Frančišek odpovedal očetu, se slekel, mu vrnil oblačila in mošnjiček z denarjem. Zbranim ljudem pa je med drugim povedal: »Od danes naprej ne bom nikogar več imenoval moj oče, razen tistega, ki je v nebesih. Gol sem prišel na ta svet in gol se bom vrnil v objem mojega Očeta.«  

Vsak od nas se mora odpovedati negativni navezanosti na dom. Pot za Gospodom je vedno nova. Spraševali smo se, kako se osvobajamo doma.

V ponedeljek smo se po zajtrku poslovili od Assisija in se odpeljali na goro La Verno, ki je 1128 m visoka gora na gori, 120 km oddaljena od Assisija. La Verna je sveti kraj, kjer je Frančišek doživljal trpljenje ter se bojeval s skušnjavami. V samoti se je postil in intimno pogovarjal z Bogom. Tu je tudi dobil stigme. V tišini in zbranosti smo hodili po tem svetem kraju in pri maši v naravi razmišljali o trpljenju ter prosili za trpeče.

To je bila zadnja postaja našega romanja, ki smo jo zaključili z naslednjim razmišljanjem:

Gospod želi celega Frančiška. Ustvaril ga je za resnično slavo. Sedaj jo je prejel, ko je v vsem postal enak svojemu Gospodarju. Spreobrnjenje se je dopolnilo. Kaj pa moje in tvoječ