Domov
"Pri svojem delu se ne zanašajte nase, ampak na božjo Previdnost, pri tem pa morate biti ponižni in potrpežljivi."
sv. Vincencij Pavelski
brezdomci.jpgdogodki.jpgotroci_in_mladi.jpgprostovoljci.jpgstarsi.jpgvzd.jpg

Romanje v San Giovanni Rotondo

Z vami bi radi podelili delček tega, kar smo romarji iz Mirenskega Gradu doživeli na naši poti v San Giovanni Rotondo. Tja smo se odpravili v jutranjih urah pomladnega torka, ki je še ves dišal po praznovanju Velike noči.

Na avtobusu, ki je premagoval neskončne kilometre po italijanskih cestah, je bila zbrana pisana druščina. Najbolj živahna je bila gruča otrok, od katerih najmljajša še ni dopolnila prvega leta. Njihovi starši smo se prav radi pomešali med študente, mlade in malo manj mlade sopotnike, s katerimi smo se podali odkrivat življenje patra Pija iz Pietrelcine . Z nami je bil gospod Peter Žakelj, od katerega smo bili deležni duhovnih spodbud za poglabljanje v veri.

            Prvi dan smo se ustavili v Loretu. V Marijinem božjepotnem svetišču smo si ogledali nazareško hišico. Pomagala nam je, da smo se lažje vživeli v Marijin "Zgodi se". Ob njem smo skušali predati Očetu vse, kar nas skrbi in vznemirja. Kakor Marija smo skušali biti majhni pred Bogom.

            Bog želi, da smo majhni, zato se tudi sam skrije v ponižno podobo kruha in vina, da se mi ne bi bali biti ponižni. Resničnost tega spremenjenja smo naslednji dan zrli v Lanciano, kjer se je davnega leta 750 zgodil evharistični čudež. V rokah nevernega meniha je hostija postala resnično meso, vino pa resnična kri. čudež je potrdila tudi znanost in romarji lahko danes zremo v živo monštranco, ki nas izziva, da se vprašamo, kakšen je naš odnos do maše in evharistije. Pri tem nas lahko vodi zgled patra Pija, ki je vsakodnevno mašno daritev spremljal z veliko ljubeznijo do Jagnjeta. Na lastnem telesu je občutil trpljenje Kristusa in se na oltar oziral z izrazom matere, ki je navzoča pri smrtnem boju svojega sina. Ob zaužitju svete evharistije je bil ves prevzet, zamaknjen in spremenjen. Večkrat je rekel, da bi svet lahko obstajal tudi brez sonca, brez svete maše pa ne.

            Našo pot smo nadaljevali v San Giovanni Rotondo, kjer je ta velik svetnik preživel skoraj vsa leta svojega redovniškega življenja. Tu je leta 1920 v mističnem zamaknjenju prejel stigme.  Kljub čudežnim znamenjem, ki so potrjevala, da ga vodi Gospod, je bil pater Pij deležen mnogih sumničenj, obtožb in obrekovanja, celo preganjanja. A ljudje so ga kljub temu množično iskali in se zatekali k njemu. Bil je čuteč, a tudi zahteven spovednik. Ob njem so se spreobrnile mnoge duše.  Tudi mi smo hiteli v njegovo mesto, da bi njegov zgled poživil našo vero in nam utrdil voljo za boj proti skušnjavam tega sveta.

            Ogledali smo si staro samostansko cerkvico, svetišče Milostne Matere božje in se v novi cerkvi zadržali ob grobu patra Pija. Obiskali smo še muzej z bogatimi spomini na življenje svetnika. Premišljevanje o njegovi duhovni poti nas je vabilo, da vzamemo zares svoje darovanjsko poslanstvo in se predamo Božji volji, pa čeprav nas ta pelje skozi odpoved in bolečino.

            Na poti nazaj smo se v Monte S. Angelo priporočili v varstvo nebeškemu vojščaku, nadangelu Mihaelu, ki naj nam bo v oporo, da ne bi podlegli skušnjavam in pozabili na svoje poslanstvo.

            Ob koncu bi radi še enkrat izrekli zahvalo vsem, ki so organizirali romanje. Bilo je prijetno in duhovno bogato druženje, katerega sadovi naj nas krepijo v dnevih, ki so pred nami. Drugo leto pa se nam pridruži tudi ti!