Home

brezdomci.jpgdogodki.jpgotroci_in_mladi.jpgprostovoljci.jpgstarsi.jpgvzd.jpg

Mali in veliki, vsi smo lahko svetniki

   

Letos smo se odpravili na romanje po severni Italiji. Naslov našega popotovanja je bil 'Velika noč s svetniki'. In zakaj tako? Ker je od velike noči pretekel le teden dni in so bili ti prazniki še vedno sveži v našem spominu. Pa tudi zato, ker smo obiskali kraje, kjer so živeli in delali tile svetniki: sv. Bahita, sv. Karel Boromejski, blaženi Pier Giorgio Frassati in Don Bosko.

   

   

   

Prvi dan romanja je predstavljal veliki petek. Obiskali smo mesto Schio in se seznanili s sv. Bakhito (1869 – 1947). Verjetno vam ta svetnica ni tako znana. Rodila se je v Sudanu in že kot malo deklico so jo ugrabili trgovci z ljudmi, tako je postala sužnja. Splet dogodkov jo je pripeljal v Italijo do redovnic kanosijank. Pri njih je spoznala vero in Jezusa. Takrat se je odločila, da bo prevzela nadzor nad svojo usodo in uspelo se ji je rešiti suženjstva. Pristopila je med sestre kanosijanke in do svoje smrti živela v Schiu. Njena zapuščina je v tem, da se iz bolečin trpljenja rojeva veselje in pravo življenje. In ravno to je tisto, kar nas Jezus uči: ni velike noči brez trpljenja velikega petka.

Pot smo nadaljevali do mesta Spiazzi, kjer se na ozki pečini na hribu nahaja svetišče Madonna della corona. Na tem kraju so že pred 1000 leti živeli puščavniki, tekom stoletij pa je sem začelo hoditi vedno več ljudi, ki so romali k Mariji. Tako je iz prvotne kapelice zrasla velika cerkev. Do tega kraja se lahko pride samo peš in prav neverjetno je, da na takšni lokaciji stoji svetišče.

Drugi dan je bil čas za veliko noč in spoznavanje svetnika Karla Boromejskega (1538 – 1584). Najprej smo se odpraviili do njegovega kipa, ki je bil kar dve stoletji največji kip na svetu! Karel Boromejski je izhajal iz ene najuglednejših rodbin v milanski kneževini. Že kot mlad fant se je izkazal za bistrega in je delal kot pomočnik svojemu stricu papežu Piju IV. Čeprav bi lahko postal vladar grofije, se je odločil za duhovniški poklic in postal nadškof v Milanu. Ustanavljal je semenišča, šole, kjer so poučevali verouk, zidal je bolnišnice, sirotišnice in cerkve. Hieronim Soranze je o njem rekel: »Ker je njegova vernost tako velika, upravičeno lahko rečem, da je s svojim zgledom rimskemu dvoru koristil bolj kot vsi koncilski sklepi.« Kot kristjani smo tudi mi poklicani, da pričujemo za Kristusa s svojim zgledom v skrbi za drugega. To naj bo tisto, po čemer naj nas drugi prepoznajo.

Pri sveti maši v cerkvi sv. Karla smo se ustavili pri dogodku velike noči, pri odprtem grobu. Peter in Janez sta tvegala stopiti v prazen grob, soočiti se z realnostjo, ki ni bila takšna kot sta si predstavljala, vendar sta zaupala, da jima bo Bog vse razjasnil ob svojem času. Tako sta stopila na novo pot upanja. Tudi mi moramo zbrati pogum in vstopiti v naš grob polomij in greha, se sprijazniti z resnico, se odpovedati svojim predstavam in najti veselje ter upanje za novo življenje.

Popoldan smo izkoristili za turistični ogled Boromejskih otokov. Tega so se še posebej veselili otroci, saj smo se peljali z ladjico. Šli smo na Isolo Bello in si ogledali bogato baročno palačo družine Boromejcev. Na otoku smo si ogledali tudi prečudovite vrtove, polne cvetočih azalej in dreves agrumov. Le kdo bi si mislili, da pod Alpami rastejo limone in pomaranče! Srečali pa smo tudi zanimive prebivalce teh vrtov, in sicer bele pave.

Naslednji dan smo se prebudili v Oropi, svetišču posvečenem Mariji. Tu se nahaja lesen kipec črne Marije, ki naj bi jo po legendi iztesal sv. Luka. Okrog skalne votline, kjer se je kipec prvotno nahajal je zraslo največje romarsko svetišče v Alpah.

V Oropo je pogosto poromal blaženi Pier Giorgio Frassati (1901 – 1925). Tudi on je bil iz bogate družine, ravno tako kot Karel Boromejski. Že od mladih let je bil v njem čut za sočloveka. Rad je dajal ubogim kar je imel in se razdajal v skrbi za sočloveka. Na zunaj je bil čisto navaden fant, študiral je, rad je smučal in hodil v hribe s prijatelji, navznoter pa je bil človek globoke vere. Pier Giorgio nam kaže, da je svetost dosegljiva za vse ljudi.

Ta dan romanja je predstavljal velikonočni ponedeljek in Jezusovo povabilo k oznanjevanju. Kristjani se vse preveč predajamo občutku poloma, naveličani smo in strah nas je upanja. Jezus pa nas vabi v drugačno življenje, na pot veselja, ki živi iz spominjanja lepega, ki nam ga je Bog že storil. Pošilja nas v svet oznanjat, da je Jezus zares vstal in vsem prinesel življenje, veselje in vstajenje.

Po maši smo se odpravili v Torino. Najprej smo imeli piknik kosilo v parku s pogledom na stavbo, ki jo lahko vidite na italijanskem kovancu za dva centa. Potem smo se odpravili preko kraljevega trga do stolnice, kjer hranijo torinski prt. Pot smo nadaljevali do male hiše Božje previdnosti, ki je bila od vsega začetka namenjena vsem, ki so potrebovali pomoč. Tukaj je veliko svojega časa preživel tudi blaženi Pier Giorgio Frassati v skrbi za ljudi v stiski. Na koncu smo si ogledali še baziliko Marije pomočnice kristijanov, ki jo je dal zgraditi Don Bosko (1815 – 1888). V cerkvi je njegov grob, poleg njega pa sta v tej cerkvi pokopana še dve svetnika, sveti Dominik Savio in sveta Marija Dominika Mazarello.

Naslednje jutro smo si pogledali Colle don Bosco - kraj, kjer se je rodil Don Bosko. Na kraju rojstva danes stoji velika bazilika. Nedaleč stran stoji preprosta kmečka hiša, kjer je Don Bosko preživel svoje otroštvo in kjer se je pravaprav začelo njegovo poslanstvo - vzgoja mladih. Že kot otrok je zbiral svoje vrstnike in jih z igro uvajal v molitev in versko vzgojo. Kot duhovnik pa je začel zbirati mlade zapuščene fante ter jih s svojim vzgojnim delovanjem in vnemo, ki sta temeljili na razumu, veri in ljubeznivosti, vodil h Kristusu. Za te fante je ustanovil tudi nam dobro poznan oratorij, ki pa je v tistih časih bil malce drugačen in je trajal kar celo leto.

Pri zadnji maši na romanju smo se spomnili na vse svetnike, ki smo jih na poti srečali in ugotovili kaj je vsem skupno – služenje in ljubezen do bližnjega. Vsi so se razdali za druge in se v tem izpolnili, pri svojem delu pa so se vedno obračali na Marijo. Ti zgledi svetnikov nam kažejo, da za svetost ni pomembno iz kje prihajaš, pomembno je da slediš Jezusu in spoznaš, da boš dosegel veselje, ko boš živel in se daroval za druge.

Od tu nas je pot vodila domov. Na poti smo si ogledali še samostan Certosa di Pavia, prvotni kartuzijanski samostan z ogromnim križnim hodnikom.

Vsi romarji smo se strinjali, da je bilo na romanju zares lepo. Všeč so nam bili kraji, program in zgledi svetnikov, ki smo jih podrobneje spoznali in se bomo nanje in na njihovo sporočilo gotovo še večkrat spomnili. Zelo ponosni smo bili tudi na naše najmlajše romarje, ki so nam vsak dan na avtobusu pripravili kviz o svetnikih. Zasluženo so si na poti domov privoščili sladoled.